Začetna stran   Kadrovske storitve   Osebno svetovanje   Izobraževanje   Aktualno   Nasveti   O nas   Sporočila in prijave   "Z gospo Marijo Hrovatič sva delovno sodelovala v kadrovski službi velikega industrijskega podjetja." Jože Glazer Zavod RS za zaposlovanje -=več=- Družina in šola ob zacetku šolskega leta Vloga družine pri premagovanju stresa oddaje Mini urgenca -=več=-	Nasveti:   RTV Slovenija Regionalni RTV center Maribor september 2005 izvlecki iz pogovora med voditeljem Zoranom Turkom in Marijo Hrovatič v oddaji Mini urgenca. Družina in šola ob zacetku šolskega leta (Zoran Turk) Tokrat torej na temo družina in šola v zacetku novega šolskega leta. Zanimivo, 1. september ali pa sploh zacetek šolskega leta, je gotovo neke vrste mejnik, padajo dogovori, obljube, zaobljube, vse bo drugace, vse bo boljše, želje so najboljše. Pa vendar mine ta september, oktober, november. Vse je po starem in pride novo leto, ko se lahko ali pa smemo ponovno zaobljubiti. Ucenke, ucenci so seveda v ognju, v boju starši smo spremljava ali pa suport. Postavljajo, sprejemajo se dogovori. In kaj je s temi dogovori? Gotovo raje manj dogovorov, pa da ti držijo. (Marija Hrovatič) Pomembni dogovori morajo držati. Starši morajo zagotoviti pogoje, da se lahko otroci ucijo, vendar to ni dovolj. Za otroke je v naravno, da recejo, jutri bo drugace, jutri bom lahko vse naredil, kar vceraj nisem mogel. Starši pa morajo zaceti razmišljati že takoj v zacetku šolskega leta. Ni dovolj le to, da se kupi šolske potrebšcine in se pošlje otroka v šolo. Potrebno je spremljati kaj se dogaja. Kaj je bilo narobe v prejšnjem šolskem letu!?S cim smo bili zadovoljni in s cim nismo bili zadovoljni ter kako bi se lahko bolje uskladili in naredili drugace. (Zoran Turk) Najbolje, da je to že od prvega dne. Gotovo so najpomembnejši tisti problemi, ki se vlecejo leta ali pa še posebej od prejšnjega šolskega leta. Kaj s temi problemi, ki so bili in so ostali, zdaj pa je novo šolsko leto in vse bo drugace? (Marija Hrovatič) Eden takih problemov v srednjem šolstvu je izostajanje od pouka, bežanje iz šole, izogibanje, da bi se izpostavili neprijetnim dogodkom, da bi spremljali pouk. Z izostajanjem se otrok ne nauci prenašati pritiska, zato izostajanje ni tako nedolžna stvar. Ni pomembno le to, da se ne nauci, ce ni prisoten, ampak se ne razvije samodisciplina, ucenje za življenje. (Zoran Turk) Kako naj starši pomagamo pri tem, kako naj jih vendarle osvestimo, da vendar ni dobro, da se izostaja od pouka? (Marija Hrovatič) Vsekakor pogovor, zakaj je bilo potrebno izostajati. Vcasih je potrebno vztrajati in zahtevati "to je pravilo, to je potrebno izpeljati". Nujno je hoditi tudi na sestanke in spremljati cim se zacne dogajati in ne opustiti stike s šolo tudi kasneje. In seveda otroke vsak dan vprašati, kaj je bilo v šoli, kaj so se ucili in zahtevati da nekaj pove tudi o vsebini. (Zoran Turk) Vse to še posebej velja za slabe ocene. Vmes spremljati, nadzirati in ko je potrebno tudi grajati ali pohvaliti. (Marija Hrovatič) Potrebno je urediti urnike, da je jasno kdaj se uci, kdaj se ne uci. Še posebno je pomembno pri tistih, ki jih starši ne morejo neposredno nadzirati, ker delajo v izmenah ali pa so v službi, ko so otroci doma. Samo prepustiti otroku, saj je priden, saj je samostojen, saj ne dela problemov, je premalo. Potrebno je vedeti kdaj se je ucil, da je to neko stalno ucenje, da ni razpušceno in da je dobro strukturiral svoj dan. (Zoran Turk) Tako kot v drugih okoljih tudi v šoli prihaja pri uciteljih do simpatij in antipatij, to je normalno. Ampak ponavadi ucenke, ucenci, dijaki in dijakinje krivijo za slab uspeh svoje ucitelje, svoje profesorje. Sila pomembno vprašanje je, kdo so pravzaprav dobri ucitelji, dobri profesorji? (Marija Hrovatič) Dobri ucitelji znajo prisluhniti ucencu, dobro obvladajo svojo snov in so jasni v podajanju. Jasni so v zahtevah za posamezno oceno. Hkrati je pomembno, da znajo pri tem motivirati. Motivirani so ucenci naceloma že sami ali pa niso. Uciteljeva naloga je, da postavi cilje, sledi dogajanju in se potem tudi drži dogovorov. (Zoran Turk) Kdaj in seveda na kak nacin naj pristopijo starši razredniku oziroma ucitelju nekega predmeta, ce otroci govorijo, da jih je strah v šole, ker se jim dogajajo krivice. Saj poznate tisto: " Ima me na piki in zato nisem dobil trojke, ceprav sem znal, sem dobil enko." (Marija Hrovatič) Najprej mora starš razcistiti z otrokom koliko zna, ali je dejansko pripravljen, kako je potekalo spraševanje, kaj je bil vprašan. Resda je potrebno tudi, da se poglobi v snov, ki jo je obravnaval njegov otrok. Potrebno je delati tam, kjer so težave. To je prvo, ko zacne govoriti, da ucitelj ne predava dovolj spodbujajoce, da nikoli ne pohvali. Najprej je potrebno izdelati ucni del, potem pa se še pogovarjati v cem je problem, zakaj težje sprejema ucitelja. Ga ne razume? Kaj ga moti pri njemu? Vcasih se lahko ucitelj spremeni, vendar se težko spremeni do 30 ucencev. Malo bo spremenil svoj nacin kolikor lahko, enemu ucencu bo to ustrezalo, drugemu pa ne. Dobro je tudi povprašati ucence, ki se dobro ucijo in imajo dobre ocene, kaj se dogaja pri pouku. (Zoran Turk) Naj ucenci sami izbirajo kdaj se bodo doma ucili ali naj to dolocimo, sugeriramo, starši. Kaj je sploh priporocljivo? Takoj po koncanih šolskih obveznostih napisati nalogo in se pripraviti na naslednji šolski dan, torej uciti, ali nekaj casa odmora, pa se potem uciti pozno popoldne. (Marija Hrovatič) Dobro je vsaj dobre pol ure do uro pocitka po pouku. Še posebej, ce je bil pouk intenziven, je potrebno, da naredi premor. Ce se bo ucil utrujen, bo ucinek bistveno manjši, kot ce se bo ucil bolj spocit. Zato je priporocljivo, da se uci pozneje, ko opravi še kakšne druge fizicne aktivnosti ali sploh nekaj cisto tretjega, kar nima veze s šolo. Dobro se je dogovarjati kdaj naj se uci in mu predociti, da ni vseeno kdaj, posebno, ce so težave z ucenjem. Otrok naj se ne zapira v svojo sobo z izgovorom, da se bo ucil, kaj pa pocne pa je druga stvar. Potrebno je malo preveriti, ce se resnicno uci. Po drugi strani, ce starši postavljajo glede ucenja popolnoma fiksna pravila, je to seveda za izpeljavo veliko težavnejše. Dogovorov se je potem potrebno držati. RTV Slovenija Regionalni RTV center Maribor, 10. maj 2005 prepis pogovora med voditeljem Zoranom Turkom in Marijo Hrovatič v oddaji Mini urgenca. Vloga družine pri premagovanju stresa (Zoran Turk) Naša tokratnja gostja pa je svetovalka za medsebojne družinske odnose gospa Marija Hrovatič. Lepo pozdravljeni. (Marija Hrovatič) Pozdravljeni. (Zoran Turk) Stres je zelo prisoten, še posebej to slišimo v zadnjem času, tako v družini, v delavnem okolju. Kako je pravzaprav s tem stresom, ki nas obkroža povsod? (Marija Hrovatič) Stres ni stvar, ki bi bila v današnjem času neka posebnost. Obstaja že ves čas, samo življenjski tempo je hitrejši, zahteve so večje in to povečuje tudi stresnost. Kaj je bolj stresno ali družina ali delo je odvisno od posameznika tudi kolikšen pomen pripisuje posameznim stvarem. Nekaj kar nam je zelo pomembno pa nam gre narobe nam je bolj stresno kot tisto kar nam ni pomembno. (Zoran Turk) In pri vsej zadevi je seveda sila pomembno, da znamo nekako, ali da se tega naučimo, obvladovati stres. (Marija Hrovatič) Tako je. (Zoran Turk) Kako? To je pa gotovo sila težko vprašanje. (Marija Hrovatič) En del stresa, ki pripada delu je v urejanju delovnih situacij. Se pravi, da obvladamo situacijo, da znamo delati, da si obnavljamo znanje, da si organiziramo delo na način, da ne bomo stalno v nekem hitenju, da bomo imeli jasne cilje pred sabo, ne da jih bomo iskali, pa še potem ne bomo vedeli ali je to pravo ali ne. To je ta delovni del. Še bolj pomembno za balansiranje pa je življenje, ki je izven delavnega časa. Takrat imamo čas, da se posvetimo sebi, da stresne hormone, ki so se nabrali tekom delovnega dneva, sčistimo iz sebe, da najdemo v drugih dejavnostih novo obzorje, da se spočijejo možgani. Seveda ima zelo pomembno vlogo tu družina s svojimi nasveti, s svojo dinamiko in izpopolnitvijo življenja. (Zoran Turk) Torej če smo pravilno razumeli, lahko družina blagodejno vpliva na človeka, lahko pa seveda, če ti odnosi v družini niso najboljši, še povečuje krizo, ki lahko konec koncev vodi tudi v neko bolezensko stanje. Kakšna je vloga družine pri zmanjševanju stresa? (Marija Hrovatič) Družina je pomembna v tem, da recimo organizira aktivno preživljanje prostega časa. To ne pomeni samo rekreacija, to so gledališče, to so aktivnosti, kjer se pridobivajo nova znanja, kjer se družijo ljudje, kjer si iščejo nove izzive. (Zoran Turk) Znanstva, prijateljstva, tako? (Marija Hrovatič) Ja. Tako, da je velika napaka, posebno v začetku partnerskih zvez, da se omejuje krog prijateljstev, ki je že bil vzpostavljen, namesto, da bi se širil. Ta navezanost, ki jo želi partner, je lahko dolgoročno slaba zadeva. Mora bit čas za skupaj, mora bit čas za odpiranje navzven in to ne samo en dan, ampak vsakodnevno. Potem veliko pripomore družina za organizacijo življenja, redne in pravilne prehrane. Kaj je to zdrava prehrana je zelo različno od enega do drugega človeka. So neki vzorci, ki jih je treba upoštevati, je pa treba upoštevati tudi vsakega posameznika. Potem je tukaj dopuščanje in organiziranje časa za gibanje. (Zoran Turk) Danes je pravzaprav to sila težko, ker sta vsak nekje v svoji službi, delata do 17. popoldne oziroma do 5. in potem ponavadi vsak na svojem koncu jesta, tako da včasih družina nima niti skupnega kosila. (Marija Hrovatič) Da, to pride šele na konec tedna. Družinske navade so pomembne- pozitivne družinske navade, čeprav je zmotno to, da bi morala imeti partnerja veliko skupnih aktivnosti. Pomembno je da se dopolnjujeta, to ja, in pomembno je, da se dogovorita kaj bosta počela. Če želi žena gledati mehiške nadaljevanke, je lahko problem, če želi da gleda mož z njo. Lahko je to idealen čas, da se on posveti svojim konjičkom, recimo športu, kolesarjenju ali kaj podobnega. (Zoran Turk) Problem gotovo nastopi takrat, ko bi žena želela gledati mehiške nadaljevanke, v stroju je perilo, ki bi ga bilo treba dat ven, obesit, pripravit mogoče celo kosilo in se pričakuje, da naj bi recimo to partner naredil, to pa je že problem. (Marija Hrovatič) Da, to lahko nastane problem, razen če sta dogovorjena, da se tako njuno življenje odvija. Ustaljeni vzorci so resda takšni, da pripada to delo ženski. Ni pa nujno, da je to tako. Pomembno je, da ni ena oseba bolj obremenjena, kot druga. Bolj obremenjena, kot prenese sama. Tudi nimamo vsi enako energije, tudi to je potrebno upoštevati, en človek rabi 4 ure počitka, drugi rabi 2 uri za isti efekt. (Zoran Turk) Kaj je še pomembno za dobre odnose v družini? Zdaj še vedno govoriva o dveh, o partnerjih. Dobro je seveda, če je v zakonu mož oziroma žena hkrati tudi partner, to je gotovo sila pomembno. Potem pa nastopijo še otroci in ko pridejo otroci, takrat nastanejo tudi problemi. Treba se je veliko bolje organizirat, treba je vedet kako in kaj, konec koncev prevzema se tudi odgovornost. Obveznosti. (Marija Hrovatič) Ja, tako. Družina, zdaj če sta samo mož, žena pa otrok, je zelo ranljiva, še posebej pri organiziranju teh nenadnih odsotnosti ali pa daljših, konec koncev je ogromno družin kjer vsaj eden dela v izmeni ali pa dela v javni upravi in imajo dežurstvo do 6 popoldan. V tistem času je potrebna reorganizacija vsakdanjega življenja. Sedaj je pomembno ali imamo razširjeno družino, ali vkjučimo tudi starše v to dogajanje ali si poiščemo pač prijatelje, ki nam bodo pač malo ublažili te težave glede delitve dela in glede skrbi za otroka. (Zoran Turk) Če vkjučimo starše lahko nastopi spet en trenutek odvisnosti, če je tega preveč. (Marija Hrovatič) Če je tega preveč in če je to obremenitev staršev, vendar ta generacijski konflikt, ki je bil zelo prisoten v pretekli generaciji, se v zadnji generaciji zmanjšuje. Prihaja do medgeneracijskega sožitja. Stari starši se učijo, kako z novo generacijo delat, poskušajo se naučit stvari tudi računalnikov, čeprav jim to v samem njihovem življenju nič ne pomeni. Biti odvisen, če ni izsiljevanja je vredu. Če pa je izsiljevanje potem z nekimi povratnimi uslugami, ki preveč motijo osnovno življenje družine, pa je to potem problem. (Zoran Turk) Vi ste seveda pri določenih skupinah, izbranih ljudeh različne populacije, različnih spolov in tako dalje v uvodnem delu predavateljica potem pa seveda odgovarjate tudi konkretno neposredno na posamezna vprašanja. Kdo so pravzaprav ti ljudje, ki prihajajo k vam. So to ljudje iz zdravih družin ali ljudje, ki imajo v družinah probleme? (Marija Hrovatič) Oboji. (Zoran Turk) Oboji? (Marija Hrovatič) Oboji. Ljudje, ki so aktivni, ki preventivno delujejo tudi proti stresu iščejo informacije že prej predno pride do dejanske krize v družini, vsaka kriza se namreč napoveduje, redke so take, ki so res krizni dogodki. Veliko je ljudi, tudi takšnih, ki se poklicno ukvarjajo z ljudmi, recimo učitelji, vzgojitelji in se srečujejo dnevno z razpadlimi družinami. Sprašujejo se kaj je boljše, kaj je slabše v ravnanju, da lahko potem prenašajo znanje tudi naprej. (Zoran Turk) Kakšen pa je danes nasploh vzorec dobre, zdrave družine? Če sta to mož, žena in dva naprimer trije otroci. (Marija Hrovatič) To je klasični vzorec družine. (Zoran Turk) Kakšni so odnosi znotraj te družine, da govorimo, da je ta družina zdrava? Kako poteka komunikacija med njimi? (Marija Hrovatič) Kadar, so problemi je pomembno, da se vzpostavi komunikacija na tak način, da ni izsiljevanja partnerja, da ni pomembno kdo zmaga ampak da se bosta dobro počutila, da bosta našla dobro energijo za naprej. Vedno ni možno prilagajanje, včasih je potrebna rast in iskanje novega in danes je večkrat dilema prav takrat ko eden od partnerjev želi rasti na račun drugega. (Zoran Turk) Nekaj primerov morda kako bi eden želel rasti na račun drugega. To pomeni, da ga postavlja v podrejeni položaj, da ga izkorišča? (Marija Hrovatič) Na nek način tudi. Recimo partner dobi napredovanje, veliko časa potem posveča temu delu. Večkrat je napredovanje povezano tudi z daljšim delovnim časom, ki se lahko konča ob 17., 18., lahko pa se tudi razvleče, če je vse tako zelo ugodno še naprej. (Zoran Turk) In več nima občutka... (Marija Hrovatič)...da ga nekdo čaka, da ima neke odgovornosti, predvideva, da bo drugi partner to uredil sam in si ne zamišlja kaj pomeni za njega, z njegovimi očmi, njegovo delo. (Zoran Turk) Katere poti potem vodijo k razpadu družine, k problemom v družini? Kriznim dogodkom v družini? (Marija Hrovatič) Neupoštevanje potreb drugega partnerja, to je ena osnovnih. Neizražanje pozitivnih čustev na drugi strani, pomembno je, da povemo partnerju, da ga občudujemo, da imamo radi tisto kar predstavlja, da nam je pomemben, dragocen, ne samo da iščemo kakšne ima napake. Kriza je, ko ne cenimo več partnerja. Eno je, če ne cenimo posameznih oblik vedenja, to mu je potrebno povedat, če pa ga ne cenimo kot osebo, človeka, takrat pa je odnos v veliki krizi. Kriza nastopi tudi takrat, kadar se spremenijo kriteriji zakaj sta skupaj. Ko si eden od partnerjev razvije sliko idealne zveze, ki je drugačna, bistveno drugačna, od te ki jo ima in je lahko nezdružljiva. (Zoran Turk) Mnogi pravzaprav začnejo tudi prezirati partnerja, pa še vedno vztrajajo v zakonu zaradi otrok. Kako in kaj? Ali naj vztrajajo ali naj zadeve razčiščujejo? (Marija Hrovatič) Vztrajanje brez poskušanja izboljšati odnos je lenobnost. Sicer prevlada princip varnosti, vendar od te varnosti človek nima veliko, saj izgublja energijo, izgublja energijo v odnosu in splošno, svojo energijo. Življenje je eno. Sami otroci ne pridobivajo veliko v taki družini kjer niso odnosi živi, spontani, ljubeči. Tam se učijo samo kako vzdržati. Čeprav tudi otroci lahko sami potem kaj naredijo drugače in boljše. Iz napak staršev smo se vsi kaj naučili. Prvo kar v takem primeru je dobro storiti je, da se vprašamo kakšni smo, kaj hočemo, kakšen je partner. Kljub zameram pogledati ga takšnega kot je in iskati kdaj lahko najdemo kontakt, v katerih situacijah. Lahko da ima partner čisto drugačne predstave o tem kako naj se izraža ljubezen, kot mi. (Zoran Turk) V kolikšni meri se pravzaprav vzorci iz neke drugačen družine prenesejo na to novo družino, kar pomeni, da nekaj podedujemo od svojih staršev in potem enako ravnamo, čeprav si morda domišljamo, da ne bomo tako ravnali? (Marija Hrovatič) V kriznih situacijah, se pogosto pojavljajo vzorci, ki niso predelani iz otroštva. To je kar pogosto. Vendar tu so komplementarne vloge. Primer nekdo, ki je živel v družini, ki ima nasilnega očeta. Ženske si zelo pogosto takrat izbirajo prav takšne partnerje, ker nekako menijo, da znajo s tem ravnat, da nekako gre z njim. One potem reagirajo podrejeno. Je pa tudi obratno, so tudi nasilne ženske, posebno verbalno nasilne ženske. (Zoran Turk) Čeprav ponavadi takole, ko govorimo vedno postavljamo neke vzorce, da smo moški tisti, ki so nasilni, ki se nasilno vedejo in je res, poznam kar nekaj primerov, ko so ženske tiste, ki ponavadi kričijo, treskajo z vrati, mečejo lonce in moški pravzaprav bežijo zaradi okolice, ker jim je nerodno in vztrajajo v tej družini zaradi otrok. Kdo prihaja k vam? Je to več žensk ali moških? (Marija Hrovatič) Več žensk, ker ženske več iščejo pomoč. Več iščejo, bom rekla bolj so občutljive za te odnose, ker se čutijo tudi bolj odgovorne v teh odnosih, vendar moški, ki pridejo so praviloma bolj zainteresirani, bolj znajo potem ta znanja, ki jih pridobijo tudi uporabit v teh odnosih. V odnosu, si pustiti prostor v izražanju jeze in agresivnosti na tak ali drugačen način je uničevanje. Ne mislim, da bi moral človek zadrževat jezo za vsako ceno, vendar eno je občutit, pokazat jezo, jeza je praviloma usmerjena na dejanja, drugo pa je agresivnost. Agresivnost je pa usmerjeno sovraštvo, usmerjeno na osebnost človeka z namenom ponižati človeka. Praviloma je to takrat, kadar je človek v stiski, takrat odreagira tako. Tako da takrat je treba iskat, kaj pravzaprav je vzrok vseh teh nasilnih verbalnih ali pa neverbalnih dejanj. (Zoran Turk) Potem koliko vidim kako čas teče je to pravzaprav uvodni pogovor o temi katere se pravzaprav danes dotikava, ker bi lahko govorila o posameznih sklopih in veliko je tega kar bi bilo treba povedat, ampak vendarle, če smo že omenili proces razčiščevanja, razdruževanja, vemo kakšen naj bi bil ta proces kot normalen. Torej dogovarjati se, dogovoriti se, čimbolj človeka dostojno, vendar v mnogih okoljih ni tako. Kako se ubraniti, sebe kontrolirati pred nekim izbruhom jeze, morda celo agresije? Kako se znati umakniti, da vendarle komunikacija še vedno poteka kot normalna komunikacija, ko nastopi seveda velika kriza in prihaja do razdruževanja? (Marija Hrovatič) Ko pride do treska, takrat velja stara modrost, vdihni in preštej do 9, potem pa reci. To še vedno velja. (Zoran Turk) In pazi kaj boš rekel? (Marija Hrovatič) In pazi kaj boš rekel. Spontano, to ja. Pazi, da se ne žali človeka. To je prav v procesu razdruževanja pomembno, ampak tudi to, da nas ne povleče spet v nek odnos, še posebno če je ta odnos, sovražen, posesiven in če partner ne sprejema, da je konec odnosa. (Zoran Turk) Še bova govorila, še bova govorila o teh problemih, veliko je teh problemov, a žal tukaj bova za danes končala. Upamo in želimo si, da bomo z vami imeli še priložnost, da boste pripravljeni priti v naš studio in odgovarjati tudi kako in kaj ali pa o posameznih tehnikah kako zmanjšati stres, kako sebe pravzaprav kontrolirati in obvladati, vendar gospa Hrovatič za danes, hvala za obisk v našem studiju in dobrodošli tudi naslednjič.     Partner idej d.o.o. Sedež: Borova vas 15, 2000 Maribor, Slovenija. Poslovni prostori: Vrbanska cesta 10, Maribor; mobi: 041 588 763, tel/fax: (02) 251 00 48

by Null